Postopkovne spremembe

Pregled

Zahteve prednostne pravice je treba vložiti hkrati s prijavo za blagovno znamko EU (prej je bilo mogoče tovrstne zahteve vložiti po vložitvi prijave). Dokumentacijo v podporo zahtevi je treba vložiti v treh mesecih od datuma vložitve prijave (prej: v treh mesecih od prejetja izjave o prednostni pravici). Če dokumentacija ni v enem od jezikov urada EUIPO, lahko ta po novem neobvezno zahteva njen prevod.

Dodatna sprememba v praksi urada EUIPO je, da se zahteva prednostne pravice ne pregleduje več vsebinsko. Ostaja „zgolj“ zahteva, dokler nanjo ni sklicevanja, in jo je treba v postopkih potrditi.

Pregled

Prijavitelji bodo imeli možnost, da se sklicujejo na člen 7(3) kot na pomožno ali alternativno zahtevo, bodisi na začetku postopka prijave ali kasneje. Prednost pomožne zahteve je, da se uresniči šele, če je končna odločitev o svojstvenem razlikovalnem učinku negativna. To prijavitelju omogoča, da izčrpa pravico do pritožbe o svojstvenem razlikovalnem učinku, preden se od njega zahteva, da dokaže pridobljen razlikovalni učinek. To bo pomenilo, da uporabnikom ni treba plačevati stroškov zbiranja in predstavitve dokazov uporabe, če to ni nujno.

Pregled

Pri zahtevah o dopustnosti in utemeljitvi relativnih razlogov so bila dejanja prerazporejena zaradi večje jasnosti in da bi se upošteval ločeni razlog o označbi geografskega porekla, ki ga uvaja člen 8(6) Uredbe o blagovni znamki EU. Določbe, ki veljajo za postopek izbrisa, so usklajene s postopkom ugovora, razen če so razlike upravičene zaradi njune različne narave. Delegirana uredba o blagovni znamki EU določa okvirna pravila o prepozno predloženih dokazih in uzakonja prakso urada EUIPO o zadržanju odpovedi in zaključku/nadaljevanju postopkov za preklic ali ugotavljanje ničnosti.

Pregled

Za očiten primer prilagoditve dobi interneta gre, ko so dokazi v zvezi s predhodnimi pravicami, ki so „registrirane“ (npr. registrirane blagovne znamke, nekateri znaki, ki se uporabljajo v gospodarskem prometu ali označbe geografskega porekla), ali vsebina zadevnih nacionalnih zakonodajnih aktov dostopni na spletnem viru, ki ga priznava urad EUIPO in lahko vložnik ugovora ali vložnik zahteve za izbris take dokaze predloži s sklicevanjem na ta vir .

V ta namen urad EUIPO „priznava“ vse podatkovne baze nacionalnih in regionalnih uradov za intelektualno lastnino v EU, TMview pa je sprejemljiv portal, prek katerega je mogoče „dostopati“ do nacionalnih uradov.

Pregled

Od vključno 1. oktobra 2017 se lahko večina dokazov še naprej vlaga v katerem koli uradnem jeziku EU. Kadar jezik, ki se uporablja za dokaz pri utemeljitvi (razen potrdil o vložitvi, registraciji ter podaljšanju ali določbah zadevne zakonodaje), ni jezik postopka, je zdaj prevod potreben samo, kadar ga zahteva Urad – na lastno pobudo ali na utemeljeno zahtevo druge stranke. V to kategorijo spadajo dokazi za pridobljeni razlikovalni učinek ali ugled.

Vendar je treba dokaze pri utemeljitvi (potrdila o vložitvi, registracijo ter podaljšanje ali določbe zadevne zakonodaje) še vedno predložiti v jeziku postopka (ali prevedene v ta jezik).

Poleg tega je standard prevoda po členu 25 Izvedbene uredbe o blagovni znamki EU manj zahteven kakor prej. Kadar stranka navede, da so pomembni samo deli dokumenta, je lahko prevod omejen na te dele.

Te spremembe prinašajo resnične koristi uporabnikom sistema blagovnih znamk EU. Omogočajo gospodarnost, poenostavitev in nižje stroške na splošno.

Pregled

Če posrednik ali zastopnik registrira blagovno znamko EU brez imetnikovega dovoljenja, je sedaj imetnik upravičen, da zahteva prenos blagovne znamke EU nase (razen če navedeni posrednik ali zastopnik svoje ravnanje upraviči). Prej je lahko imetnik v skladu z uredbo o blagovni znamki EU uporabil pravno sredstvo ugotovitve ničnosti blagovne znamke.

Ta novi postopek dodelitve po členu 21(2)(a) uredbe EUTMR bo potekal enako kot postopek ugotavljanja ničnosti na podlagi člena 60 uredbe EUTMR. Pri tožbah, ki so se začele 1. oktobra 2017 ali kasneje, bo dodelitev alternativno pravno sredstvo ugotovitvi ničnosti blagovne znamke. Pri teh tožbah lahko vlagatelj zahtevka za ugotovitev ničnosti v isti tožbi za ugotovitev ničnosti zahtevek za dodelitev združi z zahtevkom za ugotovitev ničnosti iz drugih razlogov. V takih primerih bo urad preizkusil najprej zahtevo za prenos (razen če obstaja utemeljen absolutni razlog za razglasitev ničnosti v skladu s členom 59(1)(a) uredbe EUTMR; v tem primeru bo najprej preizkušen ta razlog).

Pregled

Sredstva za komunikacijo z Uradom so se zaradi razvoja informacijske tehnologije spremenila. Spremembe zadevajo zlasti naslednje:

• opuščene so bile zastarele oblike komunikacije, in sicer ročna dostava in deponiranje v poštni predal pri Uradu;
• „elektronska sredstva komuniciranja“ so sedaj opredeljena širše. Sklep izvršnega direktorja št. EX-17-4 o komuniciranju z elektronskimi sredstvi komunikacije opredeljuje, v kolikšni meri in pod kakšnimi pogoji se lahko uporabljajo tovrstna sredstva.
• Poleg navadne pošte je bila kot sredstvo za komunikacijo z Uradom uvedena kurirska pošta.
• Z začetkom veljavnosti Sklepa izvršnega direktorja št. EX‑20‑9 so bile uvedene pomembne spremembe glede komunikacijskih sredstev Urada. Telefaks tako od 1. marca 2021 dalje ni več sredstvo za komunikacijo z Uradom. Odločitev je bila sprejeta zaradi dejstva, da telefaks s tehničnega vidika ni več zanesljiv, in težnje, da se našim uporabnikom zagotovijo najsodobnejša komunikacijska orodja.

Pregled

Delegirana uredba o blagovni znamki EU konsolidira določbe o odborih za pritožbe, ki so bile prej razpršene po različnih virih, vključno z Uredbo Komisije (ES) št. 216/69 (poslovnik odborov za pritožbe). Glavna pojasnila in spremembe se nanašajo na vsebino izjave o vzrokih in odgovora, „navzkrižne pritožbe“, podane zahteve in dejstva ali dokazila, ki so prvič predložena odboru za pritožbe, nove absolutne razloge, ki jih navede odbor za pritožbe, hitri postopek in organizacijo ter sestavo odbora za pritožbe.

Pregled

Tako izvedbena uredba o blagovni znamki EU (EUTMIR) kot delegirana uredba o blagovni znamki EU (EUTMDR) začneta veljati 1. oktobra 2017. Še naprej pa veljajo posebne določbe za nekatere postopke, ki so se začeli pred navedenim datumom, in sicer do njihovega zaključka. Zato obe uredbi vsebujeta podrobne prehodne določbe, ki opredeljujejo, v katerih primerih za postopke veljajo nova postopkovna pravila. Praviloma veljata obe uredbi za potekajoče postopke od 1. oktobra 2017, razen če ni določeno drugače. Vse prehodne določbe so razvidne v tej preglednici.

Pri tem je lahko zlasti zanimiv naslednji povzetek: